Vsak od nas ima očeta in mamo in vsak izmed nas je živel v določenem okolju. Okolje je bilo kakršno je bilo. Lahko je bilo dobro, lahko slabo. Vedno pa so bile okoliščine močno zaznamovane tudi z družbeno ureditvijo tistega časa.
In v teh okoliščinah se je naše telo učilo živeti . Tako se je oblikovalo, ko se je prilagodilo. To je zapis o katerem pravim, da je v telo zapisana naša preteklost. Postanemo to, kar danes pravimo to sem »«jaz«.
Rečemo to delam tako , ker je že moja mama tako delala, ali pa tega ne delam zato, ker je to počel moj oče in meni ni bilo všeč, zato želim drugače. Rečemo vem da imam visok pritisk, saj ga ima cela moja družina. In tako isto za vse ostale »dedne« bolezni.
A ne gre le za telo. Tudi naše vedenje, naši odzivi in čustva so se oblikovali iz tega , kar smo čutili in prevzeli iz okolja odraščanja. Nekateri raje nič ne rečejo , ker so se naučili, da se ne splača govoriti drugi zmorejo povedati le na agresiven način . Tudi čustva izražamo toliko, kolikor si dovolimo – kolikor se našemu notranjemu občutku jaza zdi varno in prav.
Če pogledamo vse to skupaj, lahko precej jasno vidimo:
živimo tako, kot imamo nastavljene notranje nastavitve telesa in živčnega sistema. Te nastavitve so nam nekoč pomagale. Bile so koristne, danes pa postajajo omejujoče ali celo škodljive. Živimo tako, kot edino znamo in v danem momentu zmoremo in tako kot se nam zdi prav.
Življenje pa ne počiva. Se spreminja in vsak dan smo en dan starejši. Okoliščine niso več enake, kot so bile v času oblikovanja- v našem otroštvu. Mi pa še vedno živimo na istih nastavitvah.
Kronično oblikovane prilagoditve v otroštvu, se z leti samo poglabljajo. Telo postaja z leti vedno bolj togo in te zakčitve bolj motijo naš o energetsko pretočnost telesa. in znajdemo se v stanju v kakršnem trenutno smo: bolečine v hrbtenici , obrabljeni sklepi, bolečine v vratu, presnovne motnje, posledice poškodb in operativnih posegov , kronične bolezni in bolečine ,… Pa tudi v odnosih nič ne štima, imamo ogromno želja imamo ali pa pretirana odsotnost le teh.
in temu rahlo v obupu pravimo » to je pač starost« , vse dokler ne začutimo in se ne zavemo, da nekaj pa vseeno lahko spremenimo.
In ko se odločimo za spremembo, ko premagamo odpor do spremembe, ko si upamo priznati, da nismo vedno v življenju ravnali ustrezno, ampak samo točno tako, kot smo bili nastavljeni, gremo počasi, korak za korakom, nežno nastavljati nove nastavitve. Potem življenje ne teče mimo nas, ampak smo mi del tega življenja.
Nekaj spremenimo,
nekaj omilimo
nekaj sprejmemo.
In takrat se zgodi nekaj pomembnega – potrebuješ manj kompenzacij v hrani, športu, opojnih substancah, družabnih omrežij itd. Namesto tega pa pride večje zavedanje dragocenosti svojega življenja.
